2 Kings 18

18. Poglavje

1V tretjem letu Hosea pa, sinu Elovega, kralja Izraelovega, je zakraljeval Ezekija, sin Ahaza, kralja Judovega. 2Petindvajset let mu je bilo, ko je zavladal, in kraljeval je devetindvajset let v Jeruzalemu. Matere njegove ime pa je bilo Abi, hči Zaharijeva. 3On je delal, kar je bilo prav v očeh Gospodovih, po vsem, kakor je delal David, oče njegov. 4On je odpravil višave in strl stebre in posekal Ašere in razdrobil bronasto kačo, ki jo je bil Mojzes naredil; zakaj do tega časa so ji žgali kadilo sinovi Izraelovi; in imenoval jo je Nehuštan. ▼

▼T. j. troha brona.

5On je upal v Gospoda, Boga Izraelovega, da ni bilo za njim njemu podobnega med vsemi kralji Judovimi, tudi ne med tistimi, ki so bili pred njim. 6Kajti oklepal se je Gospoda, ni se umaknil, hodeč za njim, temuč izpolnjeval je zapovedi njegove, ki jih je bil Gospod zapovedal Mojzesu. 7In Gospod je bil ž njim: kamor koli se je obrnil, je uspešno ravnal. Uprl se je tudi kralju asirskemu in mu ni služil. 8On je udaril Filistejce tja do Gaze in njeno pokrajino od čuvajevega stolpa do utrjenega mesta. 9Zgodi se pa v četrtem letu kralja Ezekija, ki je bilo sedmo leto Hosea, sinu Ela, kralja Izraelovega, da pride Salmaneser, kralj asirski, gori zoper Samarijo in jo oblega. 10In dobili so jo ob koncu tretjega leta; v šestem letu Ezekija, ki je bilo deveto leto Hosea, kralja Izraelovega, je bila dobljena Samarija. 11In kralj asirski je odpeljal Izraelce v Asirijo in jih naselil v Halahu in Haborju, ob reki Gozanu, in v mestih Medov, 12zato ker niso poslušali glasu Gospoda, Boga svojega, in so prelomili njegovo zavezo, vse, kar je zapovedal Mojzes, služabnik Gospodov, ne hoteč tega ne slišati, ne delati. 13A v štirinajstem letu kralja Ezekija pride Senaherib, kralj asirski, gori zoper vsa utrjena mesta na Judovem ter jih pridobi. 14In Ezekija, kralj Judov, pošlje h kralju asirskemu v Lahis in sporoči: Pregrešil sem se! Kreni od mene; kar mi naložiš, hočem nositi. In kralj asirski določi Ezekiju, kralju Judovemu, tristo talentov srebra in trideset talentov zlata. 15In Ezekija mu je dal vse srebro, ki se je našlo v hiši Gospodovi in v zakladih kraljeve hiše. 16V tem času je Ezekija odrezal zlato od durnic hiše Gospodove in od podbojev, ki jih je bil sam dal prevleči, in ga je dal kralju asirskemu. 17In kralj asirski je poslal iz Lahisa Tartana in Rabsarisa in Rabsaka h kralju Ezekiju proti Jeruzalemu z mnogoštevilno vojsko. In šli so gori in dospeli pred Jeruzalem. In ko so prišli gori, se ustavijo pri vodovodu zgornjega ribnika, ki je ob poti valjalčeve njive, 18in kličejo kralja. Tedaj pridejo ven k njim Eljakim, sin Hilkijev, ki je bil nad dvorcem, in Sebna pisar in Joah, sin Asafov, letopisec. 19In Rabsak jim reče: Povejte vendar Ezekiju: Tako pravi kralj veliki, kralj asirski: Kakšno upanje je to, na katero se zanašaš? 20Praviš: Dosti je sveta in moči za vojskovanje – a prazna beseda je to. V koga torej upaš, da si se mi uprl? 21Glej, se li mar zanašaš na palico iz nalomljenega trsta, na Egipt? katera se mu, kadar se kdo nasloni nanjo, zadere v roko in jo prebode. Tako je Faraon, egiptovski kralj, vsem, ki stavijo upanje vanj. 22Ako mi pa porečete: V Gospoda, Boga svojega, upamo – ni li on tisti, čigar višave in oltarje je Ezekija odpravil in je velel Judi in Jeruzalemu: Molite pred tem oltarjem v Jeruzalemu! 23Sedaj torej, pravim, stavi z gospodom mojim, s kraljem asirskim: dam ti dvakrat tisoč konj, ako boš imel jezdecev, da jih posadiš nanje! 24Kako bi mogel zavrniti le enega voditelja izmed najmanjših služabnikov gospoda mojega? A ti se zanašaš na Egipt zaradi voz in konjikov! 25Sem li mar sedaj brez Gospoda prišel gori zoper ta kraj, da ga pogubim? Gospod mi je velel: Idi gori zoper to deželo in pogubi jo! 26Tedaj reče Eljakim, sin Hilkijev, in Sebna in Joah Rabsaku: Govóri, prosim, hlapcem svojim po sirsko, saj razumemo; in ne govori nam po judovsko, ker sliši ljudstvo, ki je na zidovju. 27Ali Rabsak jim reče: Me je li h gospodu tvojemu in k tebi poslal gospod moj, da naj govorim besede te? Ali ne k onim možem, ki sede po zidovju, da jedo blato svoje in pijo vodo svojo z vami vred? 28Rabsak torej se ustopi in zavpije z glasom velikim po judovsko in govori takole: Čujte besede velikega kralja, kralja asirskega! 29Tako pravi kralj: Naj vas ne prekani Ezekija, kajti ne bo vas mogel oteti iz roke njegove! 30In ne pregovóri vas Ezekija, da bi upali v Gospoda, govoreč: Gotovo nas otme Gospod, in to mesto ne bo dano kralju asirskemu v roko! 31Ne poslušajte Ezekija; kajti tako pravi kralj asirski: Pogodite se z menoj za mir in pridite k meni; tako jejte vsak svoje trte sad in svoje smokve sad in pijte vsak svojega vodnjaka vodo, 32dokler ne pridem in vas vzamem v deželo, podobno vaši deželi, v deželo, kjer je obilo žita in vina, kruha in vinogradov, oljk in medú, da boste živeli in ne umrli. Ne poslušajte Ezekija, ko vas zapeljuje, govoreč: Gospod nas otme. 33Ali je rešil kateri bogov drugih narodov deželo svojo iz roke kralja asirskega? 34Kje so bogovi Hamata in Arpada? kje so bogovi Sefarvaima, Hene in Ive? so li mar rešili Samarijo iz moje roke? 35Kateri so med vsemi bogovi teh dežel, ki so deželo svojo oteli iz roke moje? da bi Gospod otel Jeruzalem iz roke moje! 36Ljudstvo je pa molčalo, in niso mu odgovorili ničesar, zakaj kraljev ukaz je velel: Ne odgovarjajte mu! 37Pride torej Eljakim, Hilkijev sin, ki je bil nad dvorcem, in Sebna, pisar, in Joah, Asafov sin, letopisec, k Ezekiju z raztrgano obleko, in naznanijo mu besede Rabsakove.